Kreativni razred, 7. marec 2021 ― KEN LOACH: "BOJA NE MORETE PREPUSTITI DRUGIM" Črt Poglajen, Alenka Sottler, Ana Lah                    Foto: Zasebni arhiv Kena Loacha Ken Loach sodi med najostrejše kritike sodobne britanske družbe. Njegovi filmi so osredotočeni na vprašanja, kot so brezdomnost, razpad delavskih družin, neuspeh sledilcev spletnih gurujev, problemi, s katerimi so soočeni ljudje, ko pridejo v stik z rigidno državno birokracijo, in boj za enakopravnost. Loachovo delo je prepoznano po vsem svetu, za filma Veter, ki strese ječmen in Jaz, Daniel Blake pa je na festivalu v Cannesu prejel zlati palmi. Prosili smo ga, da z nami deli svoj pogled na prekariat, na aktivne politike zaposlovanja in na evropski zeleni sporazum. 4. 3. 2021 OBJAVLJENO V MLADINI Ko sem si pred intervjujem ogledal uradne strani britanskega zavoda za zaposlovanje, sem se spomnil časov, v katerih sem sam iskal delo. Hecno se mi je zdelo, ko je na zavodu resnobna predavateljica zbranim skušala pojasniti, kako se pripravi življenjepis, v katerem je mogoče »učinkovito prodati svoje prednosti«. In to kljub temu da je bilo povsem jasno, da sama ne zna napisati prepričljivega življenjepisa, kaj šele kaj prodati. Kako vi gledate na aktivne politike zaposlovanja, katerih del so tudi tovrstna izobraževanja? Rekel bi, da je napačen celoten sistem, v katerem smo. Tu, v Britaniji, kot kaže, pa imate enake težave tudi vi. Sistem krivdo za brezposelnost nalaga na ramena tistih, ki so brez dela, čeprav je jasno, da ni dovolj delovnih mest, da bi lahko bili vsi zaposleni. Posledica kapitalističnega sistema, v katerem delavci tekmujejo drug z drugim, je, da ljudje izgubljajo službe, ostajajo brez sindikalnih pravic, brez plačanega dopusta in dogovorjenega delovnika. Potrebovali bi drug sistem, sistem, v katerem so sindikati močni, v katerem so podjetja v lasti ljudi, ki so v njih zaposleni, in v katerem so močne tako zadruge kot podjetja v lasti lokalnih skupnosti. Glavni cilj podjetij ne bi smel biti proizvodnj